Gora in njena zgodba
O gori
Visoka Ponca (2274 m), po italijansko Ponza Grande, se dviga nad Belopeškimi jezeri in dolino Planice. Leži na meji med Slovenijo in Italijo ter je najvišji vrh skupine Ponc. Vzpon z Belopeških jezer vodi mimo koče Zacchi, kjer se gozdno okolje postopoma umakne ruševju in skali. Italijanska ferata ponuja zahtevnejši pristop z izpostavljenimi odseki, nad katerimi do vrha ostane še nekaj strmega gorskega sveta. Tudi sestop po drugi strani zahteva zbranost, saj je pot mestoma ozka, krušljiva in izpostavljena. Z vrha se odpre širok razgled na Mangart, Jalovec in okoliške Julijske Alpe. Globoko spodaj ležijo Belopeška jezera, na slovenski strani pa pogled sega proti Tamarju in Planici. Visoka Ponca je gora za izkušene planince, ki jih poleg razgleda privlačijo tudi plezanje, razgiban teren in občutek visokogorske odmaknjenosti.
Doživetje na poti
Zapis dogodivščine
V nedeljo je budilka zazvonila malo pred peto zjutraj. Z Karmen sva se tokrat skupaj odpravila proti Belopeškim jezerom, z ciljem: Visoka Ponca po italijanski ferati. Vožnja je minila še v temi, ob prihodu do jezer pa se je ravno toliko zdanilo, da sva čelni svetilki lahko pustila v nahrbtnikih. Oprtala sva si opremo in zakorakala proti koči Zacchi. Dobra ura hoje skozi gozd je bila prijeten uvod v dolgo turo, ki naju je čakala višje. Pri koči se nama je odprl pogled proti mogočni severni Mangartovi steni. Malo sva se ozrla naokrog, potem pa nadaljevala proti Visoki Ponci oziroma Ponzi Grande. Pot naju je sprva vodila skozi nizko ruševje, nato pa sva kmalu prijela za prve jeklenice. Če se prav spomnim, je bilo zavarovanih odsekov kar 29 – dela za roke in noge torej ni manjkalo. Vzpon je razgiban in ves čas pošteno v hrib. Hoja se prepleta s poplezavanjem, vmes pa je tudi precej krušljivega terena, kjer je treba paziti, kam stopiš. Ferata enkratna, jeklenice so bile videti nove, varovala urejena in ob njih sva lepo napredovala. Je pa pot dolga in na nekaterih mestih precej izpostavljena. Ravno ti odseki dodajo tisti ščepec adrenalina, zaradi katerega so takšne ture še posebej doživete. Po slabih petih urah sva stopila na vrh. Med vzponom po tej smeri nisva srečala nikogar, zato sva imela dobršen del gore povsem zase. Na vrhu pa naju je pričakala prijetna družba – par in nekaj hrvaških planincev, s katerimi smo malo poklepetali in naredili nekaj fotografij. Razgledi so bili fantastični. Mangart, Jalovec, dolina pod Poncami, v daljavi avstrijski vrhovi … Kamorkoli si pogledal, se je našel razlog, da si za trenutek obstal. Na takšnem vrhu bi človek zlahka posedel dlje, a pred nama je bil še sestop, zato sva se kmalu odpravila po drugi strani nazaj proti koči Zacchi. Ta del poti ni ravno za vsakogar. Ponekod je precej izpostavljen, pod nogami pa veliko grušča in drobirja, zato je bilo treba stopati premišljeno in previdno. Ob jeklenicah je bil korak bolj gotov, na nezavarovanih delih pa je potrebno biti kar pozoren in odgovoren. Sestop se je kar vlekel, kot se pogosto zgodi, ko noge že čutijo prehojeno pot. Čeprav je bil časovno krajši od vzpona, se nama ni prav nič mudilo. Po približno štirih urah sestopa sva se prijetno utrujena vrnila na parkirišče pri Belopeških jezerih. Za nama je bil dolg dan, poln skale, jeklenic, čudovitih razgledov in novih skupnih spominov. Visoka Ponca naju je navdušila. Za konec pa pohvala Karmen. To je bila njena prva ferata in opravila jo je tako, kot se zagre. Resda ni prav veliko pogledovala navzdol – pogled je bil večinoma usmerjen naprej in proti naslednjemu oprimku – ampak za prvič super. Takšna prva izkušnja ni majhna stvar, in je le lahko motivacija za naprej. Pa osti jarej do prihodnjič!



