Gora in njena zgodba
O gori
Storžič (2.132 m) je izrazit vrh Kamniško-Savinjskih Alp, ki se dviga med tržiško in preddvorsko stranjo. Zaradi osamljene lege ponuja širok razgled proti Karavankam, Julijskim Alpam, osrednjemu delu Kamniško-Savinjskih Alp in Gorenjski. Na vrh vodi več različno zahtevnih pristopov, zato je pred turo smiselno preveriti izbrano pot in aktualne razmere.
Doživetje na poti
Zapis dogodivščine
Ob štirih zjutraj me doma pobereta Bruno in Majda in jo brez večjega kompliciranja pičimo proti parkirišču pri Domu pod Storžičem. Po približno uri in pol vožnje prispemo na izhodišče, kjer nas pričakata popolna tema in jasno, z zvezdami posejano nebo. V prijetnih, že malce hladnih jutranjih temperaturah si nadenemo opremo, prižgemo čelne svetilke in jo veselo mahnemo proti Storžiču – po Žlebu. Pot že po nekaj metrih pokaže, da danes ne bo prav veliko položnega sprehajanja. Kar pošteno se postavi pokonci in v podobnem slogu vztraja praktično vse do grebena. Med vzponom nas spremljajo jeklenice, klini in tudi ena »lojtrca«, nekaj je tudi konkretnega poplezavanja, zato nam kljub hladnemu jutru kaj hitro postane prijetno toplo. Družbe na poti praktično nimamo. Srečamo le nekaj gamsov, ki nas radovedno opazujejo z višine. Eden ali dva vmes sprožita tudi kakšen večji kamen, zato hitro postane jasno, zakaj je čelada na tej poti še kako dobrodošla. Višje ko se vzpenjamo, močnejši postaja veter. Ko se približujemo grebenu, začne že pošteno vleči, malo pod vrhom pa na tleh opazimo tudi prve sledi ivja. Jutro nam tako pokaže, da se poletje v visokogorju počasi poslavlja in da zna biti september že precej resen. Po slabih treh urah hoje stopimo na vrh Storžiča. Danes je zgoraj res, res vetrovno. Veter nas precej hitro prepriča, da iz nahrbtnikov potegnemo kakšno dodatno »cunjo« in se dobro oblečemo. Kljub temu nas Storžič nagradi s prekrasnimi razgledi na okoliške gore in doline. Takšni trenutki hitro poplačajo zgodnje vstajanje, strmino, plezanje in veter. Sledi seveda obvezno fotografiranje: Nisi sliku, nisi bil gor. 😉 Poiščemo kolikor toliko zavetja proti vetru, pojemo zasluženo malico in po približno pol ure na vrhu začnemo sestop. Tokrat jo mahnemo nazaj proti izhodišču, če se ne motim, čez Škarjev rob. Če smo bili med vzponom popolnoma sami in so nam družbo delali samo gamsi, na poti navzdol srečamo vsega skupaj pet planincev. Očitno smo bili danes med zgodnejšimi obiskovalci Storžiča. Po približno uri in 45 minutah spusta se vrnemo do izhodišča. Pri Domu pod Storžičem si seveda privoščimo še obvezno kavico, nato pa nas čaka pot proti domu. Skratka – čudovit dopoldan v gorah, odlična tura, krasni razgledi in predvsem nekaj ur, preživetih v dobri družbi starih prijateljev. Kaj več si človek sploh lahko želi? Pa osti jarej! ⛰️
